Prvega septembra je Osnovna šola Križe zamenjala vodstvo. Dolgoletna ravnateljica ga. Erna Meglič je odšla v zasluženi pokoj, mesto ravnateljice pa je prevzela ga. Katja Konjar. Novo ravnateljico smo zaprosili, naj nam odgovori na nekaj vprašanj, da bomo spoznali njo in njeno vizijo šole.

Dne 1. septembra letos ste zapustili učiteljske vrste in postali ravnateljica naše šole. Odločitev je v današnjem času vsekakor pogumna. Kaj so bili razlogi zanjo?

Od leta 2008 sem bila na OŠ Križe zaposlena kot učiteljica nemščine in zadnji dve leti tudi kot pomočnica ravnateljice, s katero sva odlično sodelovali. To mi je omogočilo, da sem se o vodenju šole veliko naučila. Delo z učenci me je zelo veselilo, vendar sem čutila, da je čas za nove izzive. Ko sem se prijavila za ravnateljico, sem vedela, da bo to velika odgovornost, saj bom morala sprejemati odločitve, ki vplivajo na celotno šolo. Kot ravnateljica si želim ustvariti okolje, kjer se bodo učenci in učitelji dobro počutili ter imeli priložnost za rast in učenje.

V teh prvih mesecih sem spoznala, da je delo ravnateljice zelo dinamično, z veliko obveznostmi in odgovornostmi, vendar tudi zelo nagrajujoče. Vseeno pa pogrešam stik z učenci pri pouku.

Katere so glavne smeri, kamor želite voditi učence in usmerjati učiteljev v prihodnjih petih letih?

V prihodnosti si želim, da bi učenci in zaposleni skupaj ustvarili okolje, kjer se bomo med seboj spoštovali, sodelovali in si pomagali.

Želim, da bi se zavedali, da je v šoli na prvem mestu znanje in da si srčni kriški učitelji prizadevajo, da bi učenci pridobili znanje in veščine, ki jim bodo pomagale biti uspešni v svetu, ki se hitro spreminja. Pomembno je, da učenci razvijejo sposobnost kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti, saj jim bo to pomagalo pri reševanju težav.

Učitelje bi rada spodbujala k različnim načinom poučevanja, da bodo lahko učencem ponudili čim pestrejši pouk.

Poseben izziv v naslednjih letih pa bo tudi sodelovanje pri izgradnji prizidka k naši šoli, za katerega verjamem, da nam bo vsem dal nov zagon.

Kaj so po vašem mnenju glavni izzivi našega šolskega prostora in kako boste odgovorili nanje?

Želim si, da bi šole imele več avtonomije.

Učiteljski poklic je eden izmed najlepših in najpomembnejših, a v naši družbi žal pogosto ni dovolj cenjen. Zame je to poklic, ki prinaša največjo izpolnitev, saj omogoča vplivanje na prihodnost, oblikovanje misli in src učencev ter postavljanje temeljev za boljši svet. Učitelji niso le tisti, ki prenašajo znanje, ampak tudi tisti, ki spodbujajo radovednost, razvijajo kritično mišljenje in vzgajajo generacije, ki bodo soustvarjale našo družbo. Vsak nov učenec predstavlja priložnost za učitelja, da postavi osnovne kamenčke za prihodnost. Učitelji pomagajo mladim odkrivati njihove talente, razvijati strast do učenja in graditi samozavest. Ko učitelj opazi, da njegov učenec napreduje, preseže svoje meje in doseže nove vrhove, je to občutek, ki ni primerljiv z ničemer drugim. To ni le prenos znanja, ampak tudi oblikovanje osebnosti in spodbujanje osebne rasti.

Pomembno se mi zdi, da bi si starši bolj prizadevali k aktivnemu sodelovanju z učitelji, saj je za otroke pomembno, da vidijo, da njihovi starši podpirajo učitelje ter cenijo njihovo predanost in srčnost. Skupaj lahko ohranimo učiteljevo avtoriteto v razredu. Ko bomo vsi skupaj razumeli, kako dragoceni so učitelji in kakšen vpliv imajo na prihodnost naših otrok, bomo lažje ustvarili prijetno in spoštljivo šolsko okolje, kjer bo vsak učenec lahko dosegel svoj potencial.

Eden večjih izzivov, s katerimi se srečujemo v šolah, pa je tudi vključevanje tehnologije v pouk. Pomembno je, da učitelji in učenci tehnologijo uporabljajo na pravilen način, tako da jim je v pomoč pri učenju, ne pa da jim povzroča težave. Ena od možnosti, kako lahko to dosežemo, je, da na državnem nivoju omejimo uporabo mobilnih telefonov in drugih elektronskih naprav v šolah. Omejevanje uporabe teh naprav ni novost. V številnih evropskih državah so že sprejeli podobne ukrepe in rezultati so spodbudni. Tam, kjer so v šolah prepovedali dostop do mobilnih telefonov, poročajo o manjši tesnobi med otroki, boljšem počutju in večji socialni povezanosti med mladimi. Zato bi bilo smiselno razmisliti o podobnih ukrepih tudi v Sloveniji. Če mladostniki niso ves čas povezani s svojimi telefoni, imajo več priložnosti za neposreden stik z vrstniki, kar pozitivno vpliva na njihovo socialno življenje, zmanjšuje občutek osamljenosti in povečuje motivacijo za učenje. S tem bi lahko ustvarili boljše pogoje za razvoj mladih in njihovo boljše vključevanje v šolski proces.

Izpostavite kakšen lep spomin na vaše pedagoško delo.

Imam toliko lepih spominov na svojo delo učiteljice, da jih je težko strniti v nekaj besed. Ena izmed stvari, na katere sem res ponosna je, da sem vsako leto uspela navdušiti mnoge učence za pouk nemščine, pa čeprav je bil to izbirni predmet. Ni bilo pomembno, ali so na začetku prihajali v razred z zadržanostjo ali v skrbeh, na koncu so odšli z nasmehi na obrazih in z željo po več. Občutek, da sem bila lahko del njihovega procesa učenja in odraščanja, je bil nekaj posebnega.

Rada sem bila tudi razredničarka – to je bila vloga, v kateri sem se lahko še bolj povezala z učenci, spremljala njihove uspehe, skrbi in veselje. Razredništvo je bilo nekaj, kar me je res bogatilo. Še vedno se spomnim nepozabnih trenutkov: torte ob rojstnih dneh, smeha med igrami na razrednih urah, sproščenih pogovorov, ko smo se ob koncu dneva skupaj nasmejali ob malih dogodivščinah. In tistih zaupljivih trenutkov, ko so mi učenci odprli svoja srca. To so spomini, ki bodo vedno ostali v mojem srcu.

Kako ste se sami kot osnovnošolka spoprijemali s težavami?

Zelo rada sem hodila v šolo in sem že od malih nog vedela, da bom učiteljica. Učenje mi ni povzročalo večjih težav. Zelo rada sem sem družila s sošolci. Nismo pa bili vedno le prijatelji. Tudi mi smo imeli kdaj kakšne nesporazume in konflikte. Ampak smo jih vedno znali rešiti med seboj, s pogovorom in občasno tudi z malo potrpežljivosti. Mislim, da je bilo prav to, kar me je naučilo, kako pomembno je, da se znamo slišati in spoštovati drug drugega.

Kakšno je vaše življenjsko vodilo?

Moje življenjsko vodilo dobro opiše pregovor: Kar lahko storiš danes, ne odloži na jutri. To je misel, ki me vodi pri vseh izzivih, s katerimi se srečujem, tako v osebnem kot v poklicnem življenju.

Poleg tega se trudim zgledovati po našem vrhunskem kolesarju Primožu Rogliču, ki me navdihuje s svojo spoštljivostjo, vztrajnostjo in sposobnostjo, da se sooči s porazi ter jih premaga. Vem, da vsaka pot prinaša tako uspehe kot tudi težave, vendar je prav pomembno, da se nikoli ne predamo in vedno iščemo pot naprej.