Julija, čestitke ob izdaji prvi knjige z naslovom Lucijine skrivnost. O čem pravzaprav govori? Kdo je Lucija?

Knjiga Lucijina Skrivnost govori o 13-letni najstnici Luciji, ki je do poletne šole v naravi v 7. razredu živela normalno življenje. Takrat pa se ji je zgodilo nekaj nepričakovanega, veliko čudnih stvari se je dogajalo in njeno življenje se je čisto spremenilo. Lucija je pravzaprav samo navadna osnovnošolka, vendar pa njena odgovornost po tej šoli v naravi zelo naraste.

Kaj ti je dalo navdih oz. od kod ideja za knjigo ?

To vprašanje mi pravzaprav vsi postavijo.. Tako kot vedno lahko povem, da sprva nisem imela načrta, da bi napisala knjigo. Bilo je nekega večera, ko mi je bilo dolgčas in sem začela razmišljat o tem, kaj bi se zgodilo, če bi obstajala ogrlica z nadnaravno močjo. Vendar to ni bila samo neka majhna zamisel. Meni se je v glavi kar predvajala zgodba in ideje za naprej in sem si rekla, da si moram to nekam zapisati. In na samem začetku sem vzela v roke papir in pisalo ter pisala zgodbo na roke, zraven pa si mislila, da bo to samo neka kratka zgodba, ki jo bom čez 10 let brala in se smejala za nazaj. Vendar moja domišljija ni imela konca in zato sta mi starša predlagala, naj začnem to zgodbo pisati na računalnik, da ne bo šlo vse v pozabo. Kasneje sem se tudi spomnila, da moj dedi piše knjige s področja fizike in takrat sem se odločila, da lahko tudi jaz napišem knjigo. Tako je torej prišla na dan ta ideja.

Si se pri pisanju knjige soočila s kakšnim problemom? Ti je kdo pomagal z nasveti?

Pri pisanju knjige nisem imela problemov, razen kadar nisem vedela, kako se izraziti ali kako se beseda pravilno napiše. Kot sem rekla, ideje so se mi vedno znova pojavile.

Kako je potekal proces izdaje knjige? 

Knjigo sem pisala eno leto, eno leto pa sem »čakala«, da se je knjiga natisnila.

Proces izdaje knjige je bil dolgočasen, če sem iskrena. Vleklo se je in prijatelji, ki so vedeli za to, so vedno znova spraševali, koliko časa še. Potek pa v bistvu ni nič posebnega. Tako kot vsaka knjiga je bila knjigo potrebno najprej oblikovati, nato pa natisniti. Vmes je bilo še veliko drugih stvari, kot npr. kolofon ali cip in tako naprej. Knjigo smo izdali v samozaložbi.

Bi nam zaupala še kakšen zanimiv podatek o sebi ?

Sem Julija in hodim v OŠ Križe. Obiskujem 8. razred in se ukvarjam tudi z drugimi hobiji, ne samo s pisanjem knjige. Rada plešem in letos sem zaključila z igranjem prečne flavte v glasbeni šoli. Odraščam v veliki družini kot najstarejša hči. To je pravzaprav vse o meni. Zanimivosti in posebnosti bi lahko drugi povedali o meni. Mogoče ena izmed posebnosti, ki jih slišim o sebi, je, da z roko pišem kot robot ali računalnik in da imam najlepše urejene zvezke. Sama se temu samo nasmejem, ker se mi to ne zdi nekaj zelo posebnega.

 Ali misliš nadaljevati s pisanjem knjig? Prihaja mogoče 2. del Lucijinih skrivnosti ?

Ja! Absolutno imam veliko idej še za naprej. In ja, prihaja tudi drugi del knjige Lucijine skrivnosti. Imela sem preveč idej, da bi to zapisala v samo eno knjigo. Na koncu knjige se zgodi nekaj popolnoma novega za Lucijo in potem se konča. Zato seveda moram zgodbo nadaljevati in se tudi že zelo veselim.

Kako so se na izid tvoje prve knjige odzvali tvoji sošolci, prijatelji?

Odvisno o kom se zdaj pogovarjamo. Na začetku so bili vsi tako navdušeni, da so hoteli nastopati v knjigi, zato sem jih omenila kot Lucijine sošolce. Potem pa je sčasoma ta novica ugasnila in nisem slišala vprašanj od nikogar več. Samo nekaj sošolk je še zelo zanimalo moje pisanje. Seveda pa so bili vsi zelo veseli, ko sem jo na prvi šolski dan 8. razreda prinesla v razred. Prav spomnim se, kako sta se moj razrednik in sorazredničarka menjala v predavanju. Najprej je sorazredničarka brala, potem pa je zvonilo in med odmorom je šel brat tudi moj razrednik. Po odmoru pa je razrednik tako padel notri v knjigo, da je morala namesto njega govoriti moja sorazredničarka. Jaz sem bila samo vesela, da jima je všeč moja knjiga.

Ali nam morda lahko zaupaš kakšno anekdoto, ki jo lahko najdemo v knjigi ali odlomek, ki se ti zdi najbolj zanimiv ?

Meni osebno je bilo najbolj všeč, ko sem opisala naše resnične smešne anekdote, ki smo jih doživeli z razredom. To je bil eden izmed mojih najljubših:

Takrat je zvonilo. Lucija je zadovoljna oddala svoj test. Učenci so zdirjali po hodnikih v naslednji razred.

Sledila je angleščina. Spet se je našlo par učencev, ki niso sledili pouku.

»Leon!« je bila jezna učiteljica. »Zdaj pa spakiraj in pojdi ven!«

»Kako, če pa nimam kovčkov?« ji odvrne Leon in plane v smeh, razred pa za njim.

Učiteljica se zresni in nadaljuje.

Ni minilo dve minuti, ko Žiga vpraša: »Učiteljica, kaj že napišemo?«

Zdaj je učiteljica imela dovolj traparij: »Ja, a veš, fižol, zelenjava, korenje.«

Tokrat se je razred zasmejal učiteljičini šali.

»Tale naš razred se nikoli ne bo naučil spodobnih manir,« se zasmeje Ula.

Naslednja ura, slovenščina.

»A je Žiga res prinesel brezžično miško?« vpraša Lucija Kajo.

»Menda,« skomigne Kaja. »Saj veš … nikoli ga ne bo izučilo.«

In res. Preden je učitelj prišel v razred, so fantje priklopili miško na učiteljev računalnik. Tako so učitelju celo uro mešali štrene. Razred se je komaj zadržal, da ne bi planil v smeh. Po uri med malico pa so miško odklopili.

Julija, najlepša hvala, da si si vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Veliko nadaljnjih uspehov pri pisanju ti želim.     

Kaja Zaplotnik, 8. b